»Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« (2Tim 4,7) Te vrstice že kar iz navade zapišemo ob nekomu, ki se poslovi s tega sveta. In zdi se, da smo v teh svojih poslovilnih besedah vse prevečkrat robotski in stereotipni. Kot da ne bi imeli opravka z nekom, ki je dejansko še vedno živ, a na drugačen način. »Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20, 38) Zato ne morem reči, da je v tej noči umrl Aleksander – Sandi Koren. Prej bi rekel, da se je rodil za nebesa.
Življenje piše številne zgodbe in v življenju vsakega človeka mnogo ljudi pusti bolj ali manj vidne sledi. Četudi se nikoli niso osebno srečali. Tudi sam s pokojnim Sandijem nisem mogel navezati osebnega kontakta. Božja volja je bila drugačna. Vendar me je s svojo potjo predvsem v zadnjih letih naučil zelo pomembne stvari. Namreč, kako človek duhovno zraste in pusti za seboj preteklost. Pa tudi, kako pomembno je odpuščati in prositi odpuščanja. To lekcijo sem navsezadnje poglobljeno predeloval v sebi, ko sem v začetku lanskega julija pisal nekrolog za svojega nekdanjega župnika, ki ga je Bog poklical k sebi prav na 50. obletnico njegove nove maše.
Moje poznanstvo s Sandijem se je začelo kakih dobrih deset let nazaj, vendar samo preko elektronske pošte. In, treba je priznati, takrat prav nič “romantično”. Podrobnosti ne bom opisoval, ker je v tem trenutku to nepomembno, priznati moram sicer svoj delež odgovornosti. Bistvo pa je, da se je s tem začel dolgotrajen proces duhovne rasti v nekem obdobju, ko sem moral veliko moliti, da sem lahko stopil iz ječe zamer, tesnobe in nemira v svobodo božjega otroštva, odpuščanja in miru. Vmes sem se preselil v škofijo, v kateri je deloval. Še najbližje sva si prišla začetku aktualne sinode, ko je v cerkvi Svetega Duha v Celju potekalo škofijsko srečanje za sinodo in je zaradi odsotnosti škofa maševal on. Sem pa spoznal kar precej njegovih župljanov, ki se niso mogli načuditi njegovi delavnosti. Velikokrat je delal, kot bi imel dan 48 ur in ne 24.
Skozi zadnja leta sem opazil njegovo veliko preobrazbo. Predvsem zaradi zahrbtne bolezni, o kateri je tudi javno spregovoril. Spremljal sem njegove intervjuje, ki jih je imel za Družino, Domovino in radio Ognjišče. Ob tem sem zabeležil tudi nekatere izjave, ki so me še posebej nagovorile:
“Katehisti, župniki in laiki opažamo hud poraz. Ko starši in tudi stari starši niso več v stiku s Cerkvijo in vero, pa tudi po malo bolj tradicionalnih vaseh, kjer večina otrok še vedno hodi k verouku, mnogi hodijo samo zato, ker je to pač nekaj običajnega. Staršev ni nikjer zraven. Starši jemljejo verouk kot šolo, kamor pošljejo otroka in pustijo, da učitelji opravijo svoje delo poučevanja. Tako pošljejo otroka tudi k verouku in pričakujejo, da bo katehist opravil svoje delo na področju verske vzgoje.
Zgodilo pa se mi je tudi, da se je en dedek vznemirjal, da otroke učimo moliti. Srečal pa sem tudi mamico, ki se ji je zdela sveta spoved pred prvim svetim obhajilom povsem nepotrebna in tudi neobičajna. To so stvari, ki se jim župniki še čudimo težko – današnja kultura in vera sta tako daleč narazen.” (Družina, 10. februar 2022)
“Kljub morda kakšnemu odstopanju v odstotkih se lahko tudi mi najdemo v raziskavah, ki kažejo, da je v zahodnem svetu okoli 7 % katoličanov »zraven«, so torej tisti, ki prihajajo k maši, se udeležujejo aktivnosti v župnijah, so tukaj. Približno 11 % krščenih se je postavilo na pozicijo nasprotovanja in sovraštva do vere in Cerkve, ok. 81 % krščenih pa je preprosto apatičnih in živijo tako imenovan »apateizem«, držo, ko je človeku popolnoma vseeno za kakršnokoli versko vprašanje in ga to ne zanima. Tukaj je največja baza tako imenovanih oddaljenih, ki jih v cerkvah srečujemo zgolj ob božiču, veliki noči, ob pogrebih in morda krstih ter kdaj še v podobi staršev veroučencev. Sicer pa jih ni. V zgodnji Cerkvi te večine ne bi bilo med krščenimi, kajti vsak, ki je želel biti krščen, je najprej moral postati učenec. Tako Jezus sam predvidi v svojem velikem poslanstvu, ko naroči, naj najprej naredimo učence in jih nato krstimo.” (Družina, 14. oktober 2022)
“Žal je Teološka fakulteta precej oddaljena od realnosti. Tu bi moral biti »think tank«. Valilnica idej. Morala bi biti jedrna akademska inštitucija, ki vodi pastoralni razmislek. Zdaj pa mi duhovniki to sami nekaj študiramo in testiramo, kaj bi funkcioniralo … Na fakulteti tega ne dobimo in to je zelo slabo. Ravno na fakulteti bi se morali soočati z najmodernejšimi pastoralnimi vprašanji.
Vprašanje, če je kateri bogoslovec sploh povabljen, da bi prebral knjigo Božja prenova, ali pa se profesorju zdi, da je to pač ena stranska veja in dela ter uči po starem stvari, ki že desetletja več ne funkcionirajo. Se opravičujem, če sem v zmoti, in bom zelo vesel, če me tukaj postavijo na laž. Ker bi si res želel, da bi se s “konico meča“ pastoralnih izzivov ukvarjala Teološka fakulteta in jih plasirala med duhovnike že v času študija in tudi kasneje.” /…/
»Kaj pa je Luter naredil narobe, za razliko od Frančiška Asiškega? Oba sta protestirala. Frančišek Asiški je protestiral tako, da se je slekel. Toda on je začel najprej spreminjati sebe. Rekel je, da je tudi on del Cerkve in da ima največji vpliv na samega sebe in torej lahko najprej in najbolje spremeni sebe in sebe priliči Bogu. To je storil, potem so mu sledili še drugi in so potem dejansko naredili v Cerkvi močno reformo z redom manjših bratov. Luter pa je šel ven iz cerkve in reforme v Cerkvi zato ni bilo. Lahko pa bi bila, če bi imel dovolj ponižnosti. Seveda pa bi jo morala imeti tudi druga stran.« /…/
O evangeličanih je Sandi dejal, da se »od njih na novo učimo ljubezni do Svetega pisma, kar je odlično. Potem pa se od njih učimo slavljenja in to je zelo močna stvar. Potem določeni programi, kot je Alfa program. Rdečo nit imamo skupno. Evangeličani, tu imam v mislih evangeličane z vsemi vejami, so nam lahko marsikdaj vzgled v boju za krščanske vrednote. Iz ameriškega »Bible belta« (bibličnega pasu) od Teksasa proti Floridi izvirajo vsa ta pro-life in druga gibanja za krščanske vrednote. Krščanstvo je tam zelo močno. Vzhodna in zahodna obala sta liberalni in razpuščeni, ta notranji pas pa je močno krščanski. Seveda so zraven tudi katoličani, ampak prednjačijo evangeličani. V javnem življenju si upajo izpostaviti se za Boga in zagovarjati krščanske vrednote. Celotna Evropa v javnosti zanika Boga, ampak ameriški kristjani, z evangeličani vred, tega ne dovolijo, tam Bog ostaja v javnosti in ni tabu tema.« (Domovina, 29. oktober 2022)
Ti citati, ko jih prebiram sedaj, me navdajajo z močno zavestjo, da je pokojni Sandi izjemno natančno spremljal dogajanje v Cerkvi. Tudi kritično. V začetku je morda res grmel kot reformator. Toda sčasoma sem opazil mehčanje sprva ostrih besed. Ki so dobile obliko pristnega bratskega opomina.
Pred tremi dnevi je ob komentarju psalma – da nam je Bog zatočišče in vedno navzoč – na facebooku zapisal še poslednje besede:
»V resnici, Gospod, nas je nenehno strah. Realnost je drugačna, ko se zdi, da nas vleče k dnu. Če dobro pomislim, pa v resnici ni druge poti kot vera vanj. On je edina pot in tolažba, drugje je ni. Amen.«
Z močno vero v obdobju trpljenja v zadnjih dneh je v večnost odšel z močnim sporočilom. Da zlo nima zadnje besede v našem življenju. Čaka nas vstajenje in življenje v večnosti. »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21, 3-4)
S tem pa je tudi meni dal močno motivacijo. Zato ponavljam besede, ki sem jih zapisal že ob slovesu svojega nekdanjega župnika: »Molim za vas, jaz odpuščam vam in tudi vi odpustite meni. In prosite za nas, ki se še borimo na tem svetu, predvsem za naše dušne pastirje.“
Spoštovani duhovnik Sandi, spočijte se v Božjem naročju. V naših očeh ste morda odšli prezgodaj. Vendar Bog vedno pokliče k sebi pravi čas. Na svidenje v nebesih, do koder moramo mi, ki smo na tem svetu, še priti.
Vsem župljanom župnij, v katerih je deloval g. Sandi, prav tako njegovim domačim, pa izrekam sožalje in jim namenjam svoje molitve.
Gašper Blažič