Na nedeljo Svete Družine so tudi slovenske škofije slovesno vstopile v jubilejno leto, posvečeno upanju. Verniki celjske škofije so se najprej zbrali v cerkvi Marijinega vnebovzetja v središču Celja. Ta cerkev je bila v zgodovini del nekdanjega celjskega minoritskega samostana in tudi zadnje prebivališče Celjskih grofov.
Slovesnost se je začela ob 15. uri z bogoslužjem, ki ga je vodil celjski škof Maksimilijan Matjaž skupaj z upokojenim škofom Stanislavom Lipovškom in številnimi duhovniki ter stalnimi diakoni celjske škofije. Najprej je zbrane pozdravil celjski stolni župnik in dekan Tadej Linasi, čemur je sledilo slovesno bogoslužje. Po prebranem evangeliju je bila prebrana papeška bula o jubilejnem letu, nato pa je sledilo kratko peš romanje od Marijine cerkve do stolne cerkve sv. Danijela z litanijami vseh svetnikov. Na trgu pred celjsko stolnico je škof s križem odprl vrata stolnice in s tem simboliziral otvoritev svetega leta. Posebnih svetoletnih vrat v slovenskih cerkvah sicer tokrat ne bo, se pa sveta vrata izrednega leta usmiljenja (2015) še vedno nahajajo na levi strani stolnice, ob kipih sv. Terezije Deteta Jezusa ter sv. Antona Padovanskega. Želja papeža Frančiška je namreč, da bi bila tista prava sveta vrata za vsakega od nas vrata spovednice. In seveda vrata našega srca, na katera trka Jezus. Kljuka je seveda le na naši strani.
Po vstopu škofa, duhovnikov in vernikov v stolnico je sledil blagoslov vode ob krstnem kamnu. Z njo je škof Maksimilijan nato pokropil ljudstvo v znamenje krsta oziroma obnove krstnih milosti. Bogoslužje se je nato nadaljevalo s slovesno sveto mašo, ki jo je glasbeno oblikoval zbor Collegium Vocale pod vodstvom Bernarde Preložnik Kink, na orglah je zbor spremljala Metoda Kink, kot solist pa je sodeloval tudi David Preložnik. Že v samem začetku bogoslužja je zbor zapel tudi himno jubilejnega leta.
V svojem nagovoru je škof Maksimilijan izpostavil tri skupne namene, ki naj bodo naša skupna in osebna prošnja Bogu Očetu v tem svetem letu:
Prva prošnja naj bo, 𝐝𝐚 𝐛𝐢 𝐛𝐢𝐥𝐢 𝐤𝐫𝐢𝐬𝐭𝐣𝐚𝐧𝐢 𝐛𝐨𝐥𝐣 𝐩𝐨𝐯𝐞𝐳𝐚𝐧𝐢, da bi postajali res družina, da bi iskali korake drug do drugega, da bi se trudili za gostoljubje, da bi skupaj pričevali in postajali res sinodalna Cerkev Jezusovih učencev. Na to nas bo spominjal prizor čolna na sveči, kjer so učenci skupaj na morju, opremljeni z sidrom upanja in s križem odrešenja. To je uradni simbol svetega leta, nas pa naj še posebej spodbuja k stalni molitvi za naše skupnosti, za naše družine, za pare, za mlade ljudi, ki se iščejo, za duhovniške in redovniške skupnosti, za vsa naša občestva.
Druga skupna prošnja naj bo 𝐳𝐚 𝐬𝐩𝐫𝐚𝐯𝐨 𝐦𝐞𝐝 𝐧𝐚𝐦𝐢. Da bi več molili in se trudili za spravo v naših odnosih, z našimi bližnjimi in bolj oddaljenimi, za spravo in pomiritev v našem narodu, v politiki; končno tudi za spravo v samem sebi, s seboj in z Bogom.
Da bi z Božjo pomočjo lahko odpustili, odložili zamere in oblekli nova oblačila, ki smo jih prejeli že pri sv. krstu in ki se nam pri vsakem zakramentu obnavljajo. To je končno glavni smisel svetega leta in na to nas bo spominjal križ na sveči, pa tudi svetoletni križ, ki bo v vseh svetoletnih cerkvah postavljen na osrednjo mesto.
Tretja skupna prošnja pa je povezana s podobo duhovnika, ki vas bo spremljala na svetoletni sveči. To je podoba mladega duhovnika 𝐈𝐳𝐢𝐝𝐨𝐫𝐣𝐚 𝐙𝐚𝐯𝐫𝐬̌𝐧𝐢𝐤𝐚, ki je bil komaj 26-letni ustreljen kot talec v mariborskem nacističnem zaporu, ko je stopil na mesto mladega fanta in mu s tem rešil življenje. Zanj vodi naša škofija proces, da bi njegova daritev življenja bila prepoznana kot sveta in sad Božje milosti in bi ga lahko klicali kot zavetnika življenja in sprave.
“𝐏𝐫𝐨𝐬𝐢𝐦 𝐯𝐚𝐬, 𝐩𝐫𝐢𝐩𝐨𝐫𝐨𝐜̌𝐚𝐣𝐭𝐞 𝐬𝐞 𝐭𝐞𝐦𝐮 𝐦𝐥𝐚𝐝𝐞𝐦u 𝐝𝐮𝐡𝐨𝐯𝐧𝐢𝐤𝐮, za katerega verjamemo, da imam zaradi svojega mučeništva in vere v moč zakramenta sprave, že sedaj posebno mesto v občestvu svetih. Priporočajte mu najprej duhovnike in nove duhovniške poklice. Naj Gospod podeli naši Cerkvi in naši škofiji delivcev svetih zakramentom in pričevalcev njegove navzočnosti med nami. Brez te nebeške hrane ne bomo zmogli biti resnično romarji upanja v tem nemirnem svetu. Priporočajmo pa se mu tudi za pogum, da bi lahko branili dostojanstvo in svetost življenja vse od začetka do dostojnega zaključka,” je navzočim položil na srce celjski škof.
Kot je še dejal škof Maksimilijan, se lahko priporočamo tudi, da ne bi zgrešili tistih pravih svetih vrat, ki jih je Bog za vsakega od nas že na stežaj odprl. Da bi jih lahko v tem letu res na novo odkrili kot vrata osrečujočega srečanja in moči za novo življenje. Tako kot jih je prepoznal in sprejel božji služabnik Izidor Završnik, dan pred tistim odločilnim dnevom, ko ga je Bog poklical pred svoje obličje in mu je lahko svoje življenje predal kot čisto in novo daritev.
Ob koncu slovesnosti je škof predstavnikom župnij – v celjski škofiji jih je trenutno 107 – podelil svetoletne sveče s podobo Izidorja Završnika ter svetoletne upodobitve čolna, v katerem so kristjani, ter križa. Sledila je pogostitev na dvorišču stolnega župnišča, v tej zgradbi, ki se trenutno obnavlja, bo predvidoma v letu 2025 tudi rezidenca celjskega škofa.
