V zadnjih dneh se je marsikdo pogosto zalotil pri vprašanju, ali se morda zaključuje obdobje papeža Frančiška. Ki so ga zaradi resnih zdravstvenih težav prejšnji teden sprejeli v bolnišnico, včeraj pa je, kot navajajo mediji iz Italije, zbolel za pljučnico.
Normalno je, da se v tem času moli za papeževo zdravje – k temu nas pozivajo tudi naši škofje – zavedamo pa se tudi, da na tem svetu noben človek ni večen.
Papež Frančišek je krmilo vesoljne Cerkve sprejel pri svojih 76 letih. To so leta, ko škofje ordinariji odhajajo v pokoj. In marsikdo je imel občutek, da bo to morda le “prehodni” mandat. Tako kot so to mislili za papeža sv. Janeza XXIII., ki pa je presenetil s sklicem drugega vatikanskega koncila. V zgolj nekaj mesecih. Tudi Janez XXIII. je imel ob izvolitvi podobno starost kot Frančišek. In obema je bilo skupno, da sta si takrat šele naložila resnični križ škofovstva. Frančišek ga sedaj nosi že dvanajst let. Telo je sicer slabotno, a duh je voljan – papeža namreč spremlja molitev vsega sveta. V zadnjih letih smo ga videli na invalidskem vozičku, večkrat je tudi liturgična opravila ob velikih praznovanjih večinoma prepustil neposrednim sodelavcem.
Čas papeževega okrevanja v bolnišnici je marsikoga spomnil na prizore iz časa umiranja sv. Janeza Pavla II. Njegov poslednji blagoslov na veliko noč 2005 se je marsikomu za vedno vtisnil v srce. Govorile so samo roke – gesta blagoslova. Spregovoriti ni mogel. Šest dni kasneje je vstopil v Očetovo hišo.
V nasprotju z Janezom Pavlom II. je Benedikt XVI. prag večnosti prestopil daleč od oči javnosti. A marsikomu ni ušlo, da je po pogrebu svojega predhodnika tudi sedanji papež razmišljal o morebitni upokojitvi. Toda ko je to storil Benedikt, so se zelo hitro pojavile zarote, da je bil Benedikt XVI. prisiljen v to. Ne glede na to, da je javno večkrat zanikal to, govorice nikoli niso potihnile.
Zagotovo pa si lahko želimo, da sedanji papež okreva in da tudi dopolni svoje poslanstvo, ki mu je bilo zaupano. Kar seveda ne izključuje možnosti, da bi se volitve novega papeža lahko zgodile že letos.
Trenutno število kardinalov elektorjev naj bi znašalo 138, med njimi je tudi slovenski kardinal iz Argentine Vinko Bokalič Iglič, sicer nadškof v Santiagu del Estero. Med zadnjimi elektorji izmed kardinalov, ki jih je imenoval še Janez Pavel II., denimo najdemo upokojenega sarajevskega nadškofa Vinka Puljića, upokojenega zagrebškega nadškofa Josipa Bozanića, med njimi pa najdemo še osebnosti, kot so Peter Erdő (Madžarska), Peter Turkson (Gana), Philippe Barbarin (Francija), medtem ko sta prag 80 let že prestopila bostonski zaslužni nadškof Sean Patrick O’Malley ter ravnokar upokojeni dunajski nadškof Christoph Schönborn.
Ne glede na to, koliko časa bo še trajalo služenje sedanjega papeža in kdo bo njegov naslednik, pa je jasno le eno: če Cerkev ne bi vodil Sveti Duh, že zdavnaj ne bi več obstajala. Pošteno pa bi bilo, da tako sebi kot papežu in komerkoli privoščimo ne samo zdravje, ampak tudi srečno zadnjo uro. Telesna smrt je navsezadnje dopolnitev krsta, rojstvo za večno življenje. In pomembno je s tega sveta oditi spravljen z Bogom, z ljudmi in – sam s seboj. Verjetno si nihče zase ne želi nagle in nepredvidene smrti. In če sebi tega ne privoščimo, tudi drugim ne bi smeli.
Molitvam in dobrim željam za svetega očeta se tako pridružuje tudi portal Blagovest.
G. B.
