»Župljani vas ne damo.« Ta stavek je nekdo s kemičnim svinčnikom pripisal na list papirja, obešen na oglasno desko župnije. Na njem je bilo sicer natiskano obvestilo o premestitvi župnika.
Človeško gledano je reakcija, ki se je pojavila v obliki pripisa, povsem razumljiva. Ko se skozi leta nekako navadiš na dušnega pastirja in poznaš predvsem njegove dobre lastnosti, napoved njegove zamenjave prinese določeno negotovost glede prihodnosti. Kakšen bo naslednji župnik, bo še sodeloval z mano, bo še dovolil to in to? Zato lahko verjamemo, da so duhovniške premestitve stresne za marsikoga – najprej za duhovnike, ki se selijo, nato za župljane, ki se morajo navadit na novo situacijo, v končni fazi pa tudi za škofe in redovne predstojnike, ki morajo iskati najbolj optimalne rešitve v neki situaciji, kar pomeni tudi sprejemanje neprijetnih kompromisov – da seveda ne govorimo o številnih protestnih delegacijah, ki živijo v prepričanju, da bi morala tudi v Cerkvi biti demokracija. Ker je glas ljudi bojda tudi glas Boga – torej bi jim moral škof prisluhniti.
Premestitve znajo biti boleče. Že zaradi dejstva, ker se število duhovnikov zmanjšuje, večina pa jih je že v letih, ko bi moral biti že zdavnaj v pokoju, kar pomeni, da se bo v naslednjih petih letih njihovo število zdesetkalo. To pomeni, da bo marsikatera župnija ostala brez stalnega duhovnika in prešla pod soupravo župnika iz sosednje župnije. Vendar so vseeno potrebne – gre za razporejanje zaradi pastoralnih potreb, večkrat tudi zaradi želje duhovnikov, ki bi radi zamenjali okolje. In konec koncev je glavni razlog rast Božjega kraljestva, saj je Jezus sam dejal, naj najprej iščemo Božje kraljestvo. In tu se postavi vprašanje, ali res želim iskati Božje kraljestvo ali pa v ospredje postavljam svoje drobnjakarske interese. Celo prvaku apostolov Petru se je to zgodilo, ko je ob Jezusove napovedi smrti in trpljenja hotel na vsak način preprečiti, da bi se Jezusu to zgodilo. Doživel pa je hladen tuš. Torej je jasno, da je za rast Božjega kraljestva včasih potrebno potegniti tudi kakšno manj popularno potezo, ki ne sledi trenutnim kapricam ljudskih množic.
Tudi pri duhovnikih je tako, da je duhovnik v prvi vrsti »drugi Kristus«. Torej: če se že na koga navežemo, se moramo na samega Kristusa. Če se navežemo zgolj na duhovnika kot človeka, potem smo zgrešili cilj. Človek je minljiv, Bog pa je večen. Biti všečen ljudem pa je lahko zelo nevarna skušnjava, ki lahko pripelje do povsem napačne prakse – in ta drža je navsezadnje tudi temelj modernizma, ki nima ničesar opraviti s sodobnostjo načina oznanjevanja. Kot je pred časom povedal kapucin br. Luka Modic: »Morda Cerkev malo preveč poskuša dati mladim zabavo ali hoče zabavati, kot zabava svet. Svet bo v tem pogledu vedno korak naprej. Mi moramo opravljati svoje, dajati tisto, česar ne daje nihče. To so zakramenti. Ti so naša služba in služenje.« Mnogi zaradi všečnosti ljudem krajšajo maše, hitijo, da bi jo čim prej končali, da se ljudem ne bi zdelo predolgo. A to je le ena od razvad, ki se je s sodobnega človeka prenesla tudi na Cerkev. Poglejmo denimo krst otrok – podelitev zakramenta krsta je, žal moramo tako reči, danes zgolj nek privaten dogodek. Velika večina krstov se opravi izven maše, v ožjem krogu družine in po možnosti po hitrem postopku, da bo lahko naslednji krščenec prej na vrsti. Ponavadi se ta zakrament podeljuje po nedeljski maši in velikokrat se dogaja, da se družina krščenca maše sploh ne udeleži, ampak »počaka zunaj«.
Morda bo kdo rekel, da to s premestitvami duhovnikov nima nobene zveze. No, nekaj že ima – v obeh primerih se namreč soočamo z ležernostjo in cono lastnega udobja, kar vodi v postopno nazadovanje rasti v veri. Ležernost ter inercija pa lahko nastaneta zelo spontano, nehote, tako da se takšnega stanja niti ne zavedamo – postanemo podobni lastniku starega avta, ki ga vsake toliko časa za silo »pokrpamo«, da se z njim lahko peljemo naprej nekaj kilometrov. Ničesar pa nočemo tvegati z vlaganji v župnijsko občestvo, s čimer smo podobni tistemu služabniku iz Jezusove prilike, ki je od gospodarja dobil en talent, ki pa ga je zakopal. In pozor: ko govorimo o priliki o talentih, ne govorimo o tistih osebnih darovih, ampak o konkretni denarni (pravzaprav utežni) enoti ter o trgovanju s tem kapitalom, ki je lahko duhovni, a ga moramo ravno tako vlagati naprej in – tvegati.
Težava pa je tudi, da se pogosto ne zavedamo, da je povezava med laiki in duhovniki dvosmerna. Ne velja samo pregovor »kakršen župnik, takšni verniki«, pač pa tudi obratno: kakršni verniki, takšen župnik. Gre torej za interakcijo, pri kateri si moramo tudi izprašati vest: ali je naše življenje sploh kaj povezano z molitvijo ali pa je nedeljska maša samo tedenski servis? Smo pripravljeni podpirati domačega župnika tudi v molitvi? No, verjetno nastane zadrega že pri predstavi pomena »molitev« – ne, to ne pomeni nujno, da moraš za eno uro na kolena in molit rožni venec, čeprav je to zelo močna molitev. Lahko pomeni, da se v svojem srcu zahvaljuješ za domačega župnika in slaviš Boga ter prosiš, naj župnika blagoslovi z obilnimi darovi ter ga duhovno zaščiti. Župnijsko občestvo dandanes ni zgolj stvar župnika, ampak vseh župljanov. Personalna sprememba je lahko pretres za župnijo, hkrati pa je to tudi priložnost – lahko bi to primerjali s tem, da vržemo (živo) ščuko v ribnik z lenimi krapi. In ribnik posledično lahko oživi.
Če smo torej odprti za Božje posege ter za rast Božjega kraljestva, se torej ne bomo lotevali brezglavih uporniških akcij s protestnim zaklepanjem cerkvenih vrat ali celo njihovim zazidavanjem, kar se je sicer pretekla desetletja dogajalo v Hercegovini. Se pa seveda zavedamo, da smo vsi ljudje in da je vsaka selitev, zlasti če je prisilna, svojevrsten pretres.
P. G.
