Bil je sončen in vroč torek, 29. maja 2001. Po dopoldanskih predavanjih na ljubljanski teološki fakulteti (pravzaprav so se tisti teden zaključila) sem nekaj časa preživel še na uredništvu Demokracije takrat na Komenskega 11, kjer smo zaključevali redakcijo. Tisti dan je bil za Ljubljano poseben, ker se je ravno takrat zaključevala ena od etap dirke po Italiji, ki je imela cilj v Ljubljani. Kar je pomenilo prometni kaos ter zaporo dela Celovške ceste, saj je bil cilj predviden pri Tivoliju. Za uporabnike avtobusnega prometa zelo zoprna stvar, saj smo morali popoldne v hudi vročini kaki dve uri hoditi peš.

Prav med tem sprehodom je zazvonil mobilni telefon. Novica, ki smo jo s strahom pričakovali. Umrl je Vinko Kobal. Zadnje mesece se je namreč bojeval s hudo boleznijo.

Ne vem sicer, kdaj sem točno prvič slišal zanj. Ko sem kot najstnik prebiral Družino pri babici, ga je verjetno kateri od izobražencev omenil kot nekoga, ki ga je zaznamoval skozi študentska leta. Vendar kot dijak ŠKG sprva nisem mogel povezati z njim pripovedi o tem, kako so se nekateri sošolci imeli v Stržišču (ali Stržiščah, bi rekli domačini). Če bi bilo to sedaj, bi bilo otročje lahko, vtipkaš besedo v iskalnik Google. Takrat te možnosti pač ni bilo. Pa tudi sicer sem bil kar nekako zavrt in neroden v navezovanju stikov. Celo v takšni meri, da sem se moral žal odpovedati udeležbi na srečanju mladih s papežem Janezom Pavlom II. v Postojni – razlog je bil zelo banalen: moja tedanja župnija za tja ni organizirala nobenega prevoza, kdor želi tja, se mora pač znajti sam. In ko sem se po dveh letih in pol precej naposlušal omembe Stržišča (in še vedno nisem dojel, da je tam glavni »gazda« Vinko Kobal), sem januarja 1997 našel obvestilo v Družini o zimskih dnevih duhovnosti v Stržišču (za čas zimskih počitnic). In se prijavil. Od nedelje do četrtka v času zimskih počitnic.

Rečeno, storjeno. Tisto nedeljo zgodaj popoldne smo imeli še križev pod od Krvavega znamenja do cerkve sv. Valburge (Kalvarijo so verjetno še obnavljali), nato pa smo se odpravili jaz, moji starši in stari starši. Zanimivo spremstvo. Imel sem 17 let. Pot skozi Škofjo Loko, Železnike, Zali Log, Petrovo Brdo in čez ovinkasto cesto na drugo stran, v Baško grapo. In nato spet vzpon proti severu pod Julijske Alpe. In sem se takoj spomnil, da je to vas televizija že predstavljala ob božičnem praznovanju, za kar je poskrbel zadnji stalni vikar v Stržišču in kasnejši urednik verskega programa na TVS dr. Drago Klemenčič. Iz hiše je kmalu prikorakal duhovnik z debelimi očali in gostimi sivimi lasmi ter rahlo raskavim glasom. In prešernim nasmehom. To je torej ta Vinko? No, malo me je vseeno grizlo, ker sem v Stržišče prikorakal brez predhodne izkušnje s poletnimi tedni duhovnosti.

No, mojo negotovost so hitro razbili ostali udeleženci, s katerimi sem se hitro spoprijateljil. Naj omenil, da je eden od njih precej let kasneje nastopil na Slovenski popevki (The Twins). In tema? Pismo Janeza Pavla II. za svetovni dan mladih. »Učitelj, kje stanuješ?« »Pridita in bosta videla.« Zanimiv pristop – tekst smo brali postopno, skupaj, s podčrtavanjem, o njem premišljevali ob uri tišine. Kuhinjo je prevzela gospa Bernarda Kragelj, Vinkova najmlajša sestra. Name je predvsem velik vtis naredila velika slika pesnika Simona Gregorčiča. Kasneje, ko sem gledal fotografijo Vinka Kobala ob novi maši, se mi je zazdelo, da sta si kot brata.

Iz tega dogodka – Vinko bi rekel »dogodek Kristus« – je nastal tudi moj prvi objavljeni novinarski zapis. Objavila ga je Družina. Fotografijo je za objavo takrat prijazno odstopila Tina Dokl, ki sicer dela za Gorenjski glas.

A s tem se je moja duhovna avantura šele začela. Še istega leta sem se udeležil poletnega tedna duhovnosti. Tistega zadnjega, sedmega, kjer je bil Vinko tudi osebno navzoč. In prvič doživel svoj »krst« na vrhu Rodice, od koder smo šli še na Črno prst na odličen čaj. To je bilo na sredo, ki je bila namenjena celodnevnemu pohodu v gore. In še vedno slišim, kako je odmevala tista frančiškovsko navdahnjena »Za nebo pred teboj« … Vrhunec tistega tedna je bil zagotovo zaključek tedna – na večer pred nedeljo slovesa smo imeli – velikonočno vigilijo. Ob silnem bliskanju zunaj.

Vinko me je dokaj hitro povabil, naj se tudi med letom kaj oglasim na t. i. šoli skupnosti v Godoviču, kjer je kot župnik dal preurediti podstrešni prostor v župnišču. In sem šel. Tudi tja. In še marsikam. Na primer na »Emavs«, ki smo ga imeli na velikonočni ponedeljek (moja prva pot je peljala v Prekmurje, v Kančevce, nato pa v Prlekijo, v Ljutomer, sledil je še kratek obisk v Mariboru pri patru Branku Cestniku v centru Sinaj). V Stržišču je bilo poleti 1998 še posebej zanimivo, ker sem spoznal dva duhovnika (patra Mia Kekića in sedaj nuncija Mitjo Leskovarja) in enega bodočega – to je bil dijak, ki mi je deloval zelo zgovorno in sem ugibal, kaj neki bo iz njega. Danes je brat kapucin in župnik v moji neposredni bližini – brat Miroslav Pavšek.

Ta štiri leta z Vinkom Kobalom so bila zelo milostna. Bilo mi je vdano, da sem ujel še ta »zadnji vlak«. To obdobje je v marsičem začrtalo mojo kasnejšo pot. To je bila pot zorenja, oblikovanja. In te poti učenja nikoli ni konec. Ostati učenec pomeni biti ponižen in si priznati, da do konca življenja ne moreš vedeti vsega.

Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je močno presegal meje rednega dušnega pastirstva. S tem je pustil močan pečat v Cerkvi na Slovenskem, njegova dediščina pa lahko navdihuje prav vse kristjane, skupnosti, gibanja in duhovne tokove.

Še druga verzija istega pričevanja:

Kot dijak sem o njem veliko slišal, saj so mnogi izobraženci pripovedovali, da so še kot študenti hodili na njegovo skupino. Potem pa je glas o njem do mene prišel s strani gimnazijskih sošolcev, ki so ob začetku drugega letnika na šentviški škofijski gimnaziji pripovedovali, kako je bilo v Stržišču. Sošolka Ana je za naš razredni stenski časopis celo naredila intervju z njim (objavljen je v prej omenjeni knjigi). V tretjem letniku gimnazije sem se tako dokončno odločil, da obiščem Stržišče, ko sem v Družini prebral vabilo na tridnevno duhovno obnovo v času zimskih počitnic. Zavrtel sem telefon s tedaj še petmestno številko stacionarnega telefona (seveda z dodanim omrežjem), na drugi strani se je oglasil nek prijazen gospod z nekoliko raskavim glasom, ki je sprejel mojo prijavo in mi zaželel dobrodošlico.

Prišel je dan srečanja. Bilo je v drugi polovici februarja 1997, na nedeljo, mislim, da je bila prva postna. Tisto nedeljo smo zgodaj popoldne v župniji križev pot od »krvavega znamenja« na polju do podružnične cerkve sv. Valburge. Popoldne pa je v spremstvu staršev in starih staršev sledil odhod v »neznano deželo«, v podalpsko vasico Stržišče pod Črno prstjo. Po uri in pol vožnje čez Selško dolino, ovinkasto cesto preko Petrovega brda in Baške grape smo dospeli do Stržišča, do velike hiše tik pred cerkvijo. Tu se je zgodilo prvo srečanje z duhovnikom, o katerem so mi toliko pripovedovali. S seboj sem imel tudi kitaro. Prvi večer smo začeli z mašo in tihim premišljevanjem zgolj ob prižganih svečah v spodnji dvorani (pod teraso, ki se nahaja pred hišo duhovnih vaj). Močan vtis je name napravil velik portret pesnika Simona Gregorčiča v tej dvorani in Marijina podoba (Kraljica tišine) v steklu (vitražno delo Marka Jermana). Tisti večer smo imeli uro »puščave« (tišine), ki pa je nekateri nismo najbolje izkoristili, kar je gospoda Vinka nekoliko ujezilo.

Žal me je v tistih dokaj mrzlih in deževnih dneh ulovil močan prehlad. V duhu téme duhovnih vaj (Poklicanost k zvestobi Kristusu) smo predelovali apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II., ki ga je namenil za srečanje mladih v Parizu tisto leto: ‘Učitelj, kje stanuješ? Pridita in bosta videla.’ (Jn 1, 38b-39) Papeževo pismo smo podrobneje predelovali in podčrtavali pomembne poudarke. Obenem pa smo gojili duha prave skupnosti. Zame je bilo to nekaj novega in preko razdelitve dolžnosti in opravkov v hiši – razen kuhanja, kjer je glavno vlogo imela Vinkova najmlajša sestra Bernarda – smo vse delali sami: čistili, pripravili jedilnico (takrat kar v dvorani), pomivali posodo… Ob koncu je sledil povratek domov. Tokrat peš v dolino do Hudajužne in nato z vlekom do Jesenic in od Jesenic do Medvod. Prav ta dogodek je vplival tudi na začetek moje časnikarske kariere. S pomočjo fotografinje Tine (Gorenjski glas) sem svoje poročilo o duhovnih vajah objavil v Družini marca 1997, tedanji odgovorni urednik Družine g. Franci Petrič ga je z veseljem objavil.

Samo nekaj mesecev kasneje sem se – tokrat sredi poletja – udeležil enega od tedna duhovnosti, znova v Stržišču, kjer sem tudi prvič okusil celodnevni izlet v hribe: na Rodico in od tam na Črno prst, kjer smo v Domu Zorka Jelinčiča pili odličen planinski čaj. Veliko doživetje je bila planinska maša v kotanji (imenovani »katedrala«), po skupinah pa smo izmenično nosili nahrbtnike s hrano in pijačo in tako doživljali poklicanost v občestvo na zelo konkreten način. Teden se je zaključil s (ponovljenim) praznovanjem obreda velikonočne vigilije – prvo doživetje tega je name napravilo zelo močan vtis. Tudi kasnejša leta sem se udeleževal tednov duhovnosti, pa tudi Šole skupnosti v Godoviču in kasneje v Vremah. Na tednu duhovnosti avgusta 1998 sem tako spoznal patra Mia Kekića, s katerim sem kasneje sodeloval v okviru Katoliške karizmatične prenove, in g. Mitjo Leskovarja, danes apostolskega nuncija v Iraku.

Prav to izkustvo me je kasneje tudi privedlo do stika s Karizmatično prenovo. V svoji izkušnji občestva sem začel prepoznavati svoje rane in svojo takratno nesposobnost, da se v polnosti lahko vključim v občestvo. Jezus me je poklical v tesnejši odnos s seboj tako, da me je povabil na seminar za ozdravljenje v Kančevcih 2005. Pa na romanje v Medžugorje. Vse tiste milosti, ki sem jih prejel na srečanjih z g. Vinkom, pa so vedno ostale z menoj. »Dogodek Kristus« je v meni dobil nove dimenzije, moje dotedanje dokaj šibko verovanje je dobivalo novo moč. Začel sem moliti hvalnice in večernice, rožni venec, brati Božjo besedo… Izkušnja Božjega delovanja v meni ter v občestvu je preprečila, da bi odpadel od vere, čeprav sem bil enkrat že na tej poti zaradi dokaj izpraznjene (in tudi toksične) cerkvene kulture v svojem lokalnem okolju (v tedanjem času, se razume).

Kaj je tisto, kar me je najbolj nagovorilo pri Vinku? Ko sem kupil njegovo knjižico »Srečanje« (Ognjišče 1995), sem v uvodu opazil, da je avtor izpostavil trojno razsežnost nove evangelizacije: NOVI ČLOVEK, NOVO OBČESTVO, NOVA KULTURA. Morda sem to razumel nekoliko drugače kot on, a po kasnejši izkušnji krsta v Svetem Duhu sem razumel, da v Duhu prenovljeni novi ljudje, ki rastemo v svetosti, lahko ustvarjamo nova občestva, kjer so odnosi drugačni kot doslej. Grška svetopisemska beseda »metanoia«, ki jo prevajamo kot »spreobrnjenje«, izvorno pomeni spremembo miselnosti in srca. Je sad sodelovanja med človeško ranjeno naravo ter Božjo milostjo. Nova občestva pa prenavljajo tudi obstoječo kulturo v okolju, kjer živimo. Zaznamovani smo z močno navzočnostjo kulture smrti, zametovanja družine in zakonske zveze, teorijo spola, strukturno lažjo in potvorbo zgodovine, itd. A to je dejansko le posledica (anti)vrednot prevladajoče (post)modernistične kulture, ki poudarja zadovoljevanje interesov takoj in za vsako ceno, ne glede na Božje zapovedi. Na drugi strani pa se soočamo z zanikanjem dostojanstva človeka kot osebe pod vplivom kolektivističnih ideologij. Pravi odgovor na obe skrajnosti je človek kot oseba, kot bitje, poklicano v občestvo. Človek, ki je poklican, da odgovori na ponujeno milost odrešenja. Kot je izrazil drugi vatikanski koncil, Bog ni sklenil rešiti človeka posamič, ampak po skupnosti.

Kaj nam torej »stari modri sivi bober«, kot je msgr. Vinko Kobal poimenoval sam sebe, povedati dandanes? Veliko. Tudi po njem je Sveti Duh zelo močno spregovoril. In to ne samo meni, pač pa celotni Cerkvi, še zlasti sedaj, ko smo v sinodalni proces lahko vključeni vsi.

Danes, 29. maja, tako mineva 25 let, odkar se je msgr. Vinko Kobal, »stari modri sivi bober«, rodil za nebesa in prosi za nas.

Gašper Blažič